Vrhovski Anzek

Vrhovski Anzek, kakor so domačini klicali Ivana Ulago, se je rodil leta 1910 očetu Janezu in materi Mariji. Njegov oče je igral na trobento in nad glasbo navdušil svojega sina, ki se je že od malih nog učil igranja na klarinet. Nadarjeni glasbenik se je hitro pridružil očetu pri igranju na svatbah in drugih veselicah, pri 14. letih pa je že samostojno nastopal, hkrati pa je igral tudi v laški in svetinski godbi na pihala. Uvidel je, da bo njegovo življenje vedno neločljivo povezano z glasbo.
Toda Anzek je bil človek številnih talentov. Poleg glasbe in številnih komičnih vložkov, s katerimi je zabaval na porokah, se je ukvarjal še s fotografijo. Njegovi fotografski izdelki, ki jih je sam izpopolnil od začetka do konca, so bili mnogo cenejši kot tisti, od redkih mestnih fotografov. Od celjskega mojstra Pelikana je odkupil aparat in fotografiral številne poroke, na katerih je tudi sam igral.
Leta 1944 je bil Anzek vpoklican med partizane in postal del Kozjanskega odreda, katerega poveljnik je glasbenika dobro poznal in mu naročil, da ustanovi
partizansko godbo na pihala. Pod njegovim vodstvom je godba postala znana, saj je z igranjem navdušila poveljnika Bračičeve brigade. Ta je Kozjanskemu odredu – v zameno za godbo – podaril orožje, s čimer je Anzekova godba postala godba IV. divizije.
Po zaključku vojne vihre se je Anzek vrnil domov na Svetino, se zaposlil in si za ženo izbral Marico Videc, po domače Plojdrovo, iz Svetlega Dola. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, ki jih je oče naučil igranja na glasbila. »Nikoli ne bom pozabil Anzekove predanosti glasbi. Imel je navado, da je svojim otrokom ukazal vajo na inštrumente, sam pa je delal na zemlji. Če je zaslišal, da je kdo med igranjem napravil napako, je odvrgel orodje in pritekel do doma, da bi jih pravilno podučil igranja,« se spomina svojega soseda Leopold Vrbovšek.
Anzek je zastonj poučeval glasbo in s prirejanjem ter skladanjem glasbe navduševal okoliške otroke in s tem poskrbel za številčno godbo na Svetini. S svojimi otroki je igral še v laški godbi ter pomagal ustanoviti šentjursko godbo na pihala. Po letu 1971 je prenehal z igranjem na zabavah, saj se mu je najmlajši sin smrtno ponesrečil, a je vendar ostal zvest pihalnim godbam (Krašovec 2006). Godbo na Svetini še danes vodi njegov sin Ivan, eden od njenih glasbenikov pa je Anzekov vnuk, Jan.
Anzekovo vrednost so prepoznali pri Radiu Celje, kjer so ga – skupaj z godčevskimi tovariši – posneli za oddajo. Na Inštitutu za ljudsko glasbo v Ljubljani hranijo vrsto njegovih starih viž.
Ivan Ulaga je umrl 20. januarja 1995 in avtor njegove biografije, Jure Krašovec, je ob tem dogodku zapisal: »Bil je legenda, vse življenje je posvetil godčevstvu.«
(Krašovec 2006)
                                                                                                                                        Slika 1: Na sliki drugi levo je Anzek, drugi desno pa je njegov oče

Viri in literatura
J. Krašovec. Vrhovski Anzek: žlahtni ljudski godec s Svetine in njegov rod. Velenje: Pozoj, 2006.
Viri slik
Slika 1: Facebook: Pihalna godba Svetina. Dostopno na: https://www.facebook.com/Pihalna-Godba-Svetina-122488591155687/ (pridobljeno 3. 3. 2017).

(Skupno 61 obiskov, današnjih obiskov 1)